Vsako leto naročimo drva, ki nam jih nekdo pripelje, tokrat smo naročili od gospoda, ki se preživlja izrecno samo z tem. Nisem ga poznala, znanka mi je povedala, da ima poceni drva in da je zelo prijazen gospod. Ko je on pripeljal drva in ko sem jaz videla, kako je to deloven človek in kako prav bi mu prišla delovna obutev in delovne rokavice, se mi je pošteno zasmilil.
Možakar je imel poškodovane roke, njegova obutev so bile navadne superge in videlo se je, da je v drveh vsak dan. Seveda ne bi bilo lepo od mene, če bi mu to rekla. Bil je res priden in jaz nisem mogla pozabiti nanj, neprestano sem razmišljala, kako je ta človek priden in da bi resnično potreboval zaščitne rokavice, še bolj pa bi mu koristila delovna obutev, kajti hitro mu pade kakšno drvo na noge.
Nisem mogla iz svoje kože, da sem poklicala znanko in jo vprašala, če tega gospoda pozna malo boljše. Povedala mi je, da ga pozna zelo dobro, kajti o njega vsako jutro jemljejo mleko. Prosila sem jo, če bi lahko izvedela, kakšna je njegova številka noge. Tako sva se dogovorile, da se slišiva, ko bo to izvedela. Takoj naslednji dan me je poklicala in mi povedala, da ima številko 45. Še isti dan sem pogledala, kje v našem kraju se prodaja delovna obutev in šla po ene čevlje v Unidel. Zapeljala sem se do znanke in ji rekla, da bi želela, da mu nese to obutev. Bila je presenečena, ni me vprašala zakaj to počnem. Je pa mi javila, da je gospod bil zelo vesel in jih je obul takoj, ko sem mu jih dala.
Evo pa je prišla delovna obutev v prave roke. Mogoče naslednje leto naročim drva pri njemu in mu podarim rokavice, definitivno pa ga bo čakalo kosilo, upam, da delovna obutev zdrži do takrat.…